Stavba na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani ima zapleteno in na momente zelo tragično zgodovino. Se pa nanjo navezuje tudi aktualen zaplet, ki meče zelo temno senco na delovanje slovenskega odvetništva in pravne države. Zgodba Wolfove 1 je eden najbolj očitnih primerov, ki kažejo na nesposobnost slovenskega pravosodnega sistema, da ljudem zagotovi pravico. Še več, Federico Pignatelli je prepričan, da je ta zgodba očiten primer korupcije v slovenskem pravnem redu.

Prvi korak te koruptivne zgodbe je bilo dejanje odvetnice Tjaše Andree Prosenc, ki se je s ponarejanjem listin izneverila svojemu klientu Federicu in ga nato na podlagi tega dejanja v nadaljevanju premoženjsko oškodovala. V enem od prihodnjih prispevkov bo sicer pojasnjeno, zakaj sta Federico in njegova mama Doris Mayer sploh začela sodelovati z razvpito ljubljansko odvetnico, ki sodi v vrh slovenske postkomunistične elite. Dejstvo pa je, da se mu je pred več kot dvema desetletjema izneverila in da za to še vedno ni bila kaznovana.

Med številnimi nalogami, za katere je bila angažirana, je Federico leta 1993 najel Tjašo Andree Prosenc za pravne storitve za podjetje Eurocapital Partners Estate, na katerega so družinski člani prenesli lastništvo stavbe na Wolfovi 1. Najel jo je že za postopek ustanovitve, ko je postal tudi direktor podjetja in to ostal vse do danes. Toda po eni od skupščin podjetja je bil leta 1999 pri notarju Miru Košaku ponarejen zapisnik skupščine z vpisom sklepov, ki so v nasprotju z izrecnimi navodili lastnikov, to je večinskega lastnika Federica in njegovega brata Luigija Pignatellija.

Nato pa je bilo s tem ponarejenim zapisnikom na registrskem sodišču pri takratni sodnici Marji Mächtig spremenjeno ime zakonitega zastopnika podjetja. Namesto legitimnega zastopnika, ki je ves čas obstoja podjetja Federico, so v register kot direktorico vpisali Doris Mayer Pignatelli, pri čemer Doris Mayer sploh ni imela priimka Pignatelli, torej oseba s tem imenom ni obstajala in zato tudi ni bilo uradnega dokumenta na to ime. Prav tako Doris Mayer nikoli ni sprejela imenovanja in ni niti vedela, da je bila v sodnem registru zavedena kot direktorica podjetja.

Navkljub opozorilu registrskega sodišča, da lahko novega zastopnika zabeležijo samo na podlagi dokumenta, s katerim je razrešen dotedanji direktor, je odvetnica uspela v svoji nameri in v uradni register vpisala nelegitimno zastopnico podjetja. V registru je nekdo enostavno na dokumente kar na roko dopisal, da je Federico Pignatelli razrešen in tako je za direktorico bila imenovana Doris Mayer Pignatelli.

Odvetnica Tjaša Andree Prosenc je to dejanje priznala, a se navkljub temu posledice tega ponarejanja listin niso odpravile in storilka ni bila kaznovana. Torej je odvetnica priznala dejanje, s katerim se je izneverila svojemu klientu, pa niti Odvetniška zbornica Slovenije niti okrožno sodišče v Ljubljani oziroma sodnica Anja Gulje niso zagotovili pravice za oškodovanca. Odvetništvo in pravosodje tako sodelujeta pri ohranjanju posledic tega dejanja, na podlagi katerega so bila legitimnemu lastniku odtujeni dve stanovanji ter trgovina v pritličju zgradbe.

Verjetje v pravno državo je temelj civilizirane družbe. Zato smo ljudje pridni in spoštujemo pravila, ki urejajo našo medsebojnost. Zato, ker verjamemo, da bo sistem ščitil pravičnost in poskrbel za kaznovanje kriminalnih dejanj. Toda kako naj nekdo še naprej verjame v pravno državo v Sloveniji, če ga najprej izneveri odvetnica, nato pa ji njeni stanovski kolegi in sodnica hladno pokrijejo hrbet in zaščitijo storilko tega kriminalnega dejanja?

Kako naj nekdo spoštuje sodbo sodišča in še naprej spoštuje avtonomijo pravosodja, če to ni sposobno počisititi nesnage iz svojih vrst? V prihodnjem prispevku bo opisano, kako se je na ta primer odzvala Odvetniška zbornica Slovenija. Torej institucija, ki bi morala skrbeti za ugled odvetništva. A je v slovenskem primeru očitno institucija, v kateri odvetniki drug drugemu krijejo hrbet pri takšnih pokvarjenih praksah.