V prejšnjem prispevku je bilo opisano, kako je na Odvetniški zbornici Slovenije (OZS) potekal postopek zaradi izneverjenja proti odvetnici Tjaši Andree Prosenc. Tako disciplinska komisija, ki jo je vodil Renato Frelih, kot komisija za etiko pod vodstvom Žive Drol Novak, je odvetnico oprostila. Pri tem pa najbolj bode v oči to, da nobena komisija ni dala možnosti prijavitelju Federicu Pignatelliju, da sploh predstavi in dokaže svoje argumente.

Torej so svojo odločitev sprejeli izključno na podlagi trditev Tjaše Andree Prosenc in njenega zagovornika Mihe Kozinca. Namesto, da bi pogledali listinske dokaze, kdo je bil lastnik podjetja Eurocapital in dejanske sklepe skupščine podjetja, za katere je bila odvetnica pisno pooblaščena, da jih vnese v sodni register, so ji enostavno verjeli na besedo.

Dve komisiji sta torej odločali o tem, ali se je odvetnica izneverila klientu in s ponarejenimi listinami v sodni register vpisala nepooblaščeno osebo. Pri tem pa so svojo odločitev sprejeli izključno na podlagi ponarejenih listin in trditev osebe, ki je te listine ponaredila.

Komisija je zapisala, da verjame navedbam odvetnice, da je s tem, ko je v sodni register za direktorico podjetja vpisala Doris Mayer Pignatelli sledila zahtevam vseh treh strank, to je Doris Mayer ter Luigija in Federica Pignatellija. Verjeli so ji, ker naj bi to dokazovala “dejstva in okoliščine, ki jih je argumentirano navedla Tjaša Andree Prosenc”.

Ključen dejavnik je za njih bil ta, da je oškodovanec in prijavitelj Federico Pignatelli kršitev pooblastila prijavil šele leta 2013. Komisija je namreč odvetnici na besedo verjela, da je za vpis Doris Mayer Pignatelli v sodni register vedel ves čas. Temu pa so člani komisije verjeli izključno na podlagi trditev kršiteljice, saj prijavitelju sploh niso dali priložnost, da jim argumentirano dokaže, da je odvetnica lagala.

Zakaj prijavitelj ni dobil priložnosti, da bi komisiji dokazal, da jim Tjaša Andree Prosenc laže? Ali OZS namesto skrbi za ugled odvetništva raje skrbi za mir med svojimi? Ali jih je pri takem ravnanju vodil strah pred močno odvetnico nekdanjih komunističnih krogov, ki je del ljubljanske elite in centrov moči? Ali pa je pač večina slovenskega odvetništva pokvarjena in drug drugemu ščitijo hrbet?

Ta primer kaže, da je skrb za ugled slovenskega odvetništva in etika, ki bi jo morala zbornica ščititi, za konkretne odvetnike, ki sodelujejo pri odločanju, le mrtva črka na papirju. Tudi zato slovenska javnost odvetništvu ne zaupa in ima o njih zelo slabo mnenje.

Česa komisija OZS ni hotela slišati? Če bi Federico dobil priložnost, da nagovori komisijo, bi razkrinkal naslednje laži. Ni res, da je osnovni kapital za podjetje vplačala Doris Mayer, ker sta to storila njena sinova. Ni res, da bi hoteli s tistim notarskim zapisom (ki ga je odvetnica pripravila v popolnem nasprotju s pisnim pooblastilom njenih strank) samo uskladiti formalno stanje z dejanskim, ker Doris Mayer nikoli ni vodila družbe z vsemi pooblastili in obveznostmi, kar je trdila odvetnica. Ni res, da so se sorodniki dogovorili, da Doris Mayer postane direktorica. In ni res, da bi Doris Mayer odvetnici ustno spremenila vsebino izrecnega pisnega in notarsko overjenega pooblastila za zastopanje, ki sta ga odvetnici podala prijavitelj Federico Pignatelli in njegov brat Luigi Pignatelli. Lažna je tudi izjava, ki naj bi jo notarsko podala Doris Mayer, ki tega nikoli ni storila osebno, temveč je z njenim z lažjo in zvijačo pridobljenim podpisom takšno listino pri notarju overila sama odvetnica. Komisija namreč tudi nje nikoli ni zaslišala.

Prav tako ni res, da so bili sklepi registrskega sodišča posredovani vsem udeležencem prek Petra Krisperja, ki je na komisiji pričal v korist odvetnice. To je navadna laž, ki bi jo prijavitelj razkrinkal, če bi za to dobil priložnost, s tem pa bi vse izjave odvetničinega prijatelja bile neverodostojne. In zato seveda tudi ni res, da je prijavitelj Federico Pignatelli ves čas vedel, da je v sodnem registru kot zastopnica podjetja imenovana Doris Mayer. Odvetnica je prijavitelju zatrdila, da je svojo nalogo opravila natančno tako, kot ji je bila po pisnem pooblastilu zaupana. In povsem naravno je, da klient zaupa svojemu odvetniku, saj je to temelj pravne države.

Prijavitelj je ves čas delovanja podjetja sam plačeval čisto vse obveznosti družbe in Doris Mayer nikoli ni vodila nobene gospodarske družbe. Poleg tega Doris Mayer vse od izgnanstva v letu 1946 nikoli več ni živeli v Sloveniji, kar je odvetnica lažno predstavila kot razlog, da naj bi družina njo imenovala za direktorico podjetja, ker sta oba sinova živela v tujini. Legitimni direktor podjetja Federico Pignatelli je ves čas zaupal svoji odvetnici in bil z njo na zvezi ter vsaj enkrat letno tudi osebno obiskal. Nikoli mu ni pokazala sklepa registrskega sodišča.

Kot lastnik in direktor je enostavno zaupal svoji odvetnici in seveda ni nikoli osebno preverjal stanja v sodnem registru. Saj je ja samoumevno, da zaupaš svojemu odvetniku. Saj ga ja najameš prav zato, da ti ni treba osebno preverjati vsake podrobnosti. Očitno pa slovenski odvetniki niso vredni zaupanja. To pa je grozna senca na slovenski pravni državi.

Ker komisija OZS svojega dela ni opravila strokovno in korektno, je s tem prispevala k ščitenju kriminalnega delovanja, zaradi katerega je bil Federico oškodovan. Če bi komisija omogočila prijavitelju, da predstavi svoje argumente in dokaze ter da se neposredno sooči s kršiteljico, bi prispevala k ugledu slovenskega odvetništva, kar je njeno poslanstvo. Ker tega ni storila, je Federico tožil zbornico in čaka na nadaljevanje te zgodbe pred sodišči.

To prvo dejanje, okrog katere se vrtijo začetni prispevki na tej strani, pa so le začetek niza kriminalnih dejanj, ki bodo predstavljena v nadaljevanju z vsemi dokumenti in z imeni vseh vpletenih.