(foto: Nova24TV)

Zgodba, ki jo lahko poglavje za poglavjem spremljate na tej spletni strani, se razvija kot kriminalka. Federico Pignatelli je v zadnjem malo bolj čustvenem prispevku razložil, zakaj mu je tako pomembno biti boj za pravico njegove družine. Federico je po očetu sicer potomec stare italijanske plemiške družine, ki sega vse do devetega stoletja. Po mamini strani pa čuti odgovornost do dediščine ene podjetniško najbolj uspešnih družin v predvojni Sloveniji.

Po vseh grozotah, ki jih je njegovi družini prizadejala komunistična oblast po drugi svetovni vojni, jim je tik pred demokratičnimi spremembami konec osemdesetih let le uspelo oprati ime njegovega dedka Emerika Mayerja. Številne partizanske družine so pričale, kako jim je Emerik pomagal preživeti vojno in jih varoval pred okupacijskimi silami.

Kljub temu so ga komunisti po vojni kruto mučili in zahrbtno ubili, njegovo premoženje pa je bilo razgrabljeno. Njegova zgodba kaže razkorak med osvobodilnim partizanskim bojem, ki je imel širšo podporo, ter komunistično oblastjo, ki je po vojni pobijala nedolžne ter ki je tistim družinam, ki so si ustvarile kakršnokoli premoženje, tega enostavno pokradla.

Po demokratičnih spremembah je kazalo, da bodo številne krivice popravljene, a so bile to žal le prazni obeti. Federico kot uspešen poslovnež težko razume, da so se v Sloveniji tudi v novem režimu ohranila omrežja moči, ki dušijo pravico in ščitijo kriminalna dejanja pripadnikov nekdanje komunistične elite.

Kako je mogoče, da Komisija za etiko pri Odvetniški zbornici Slovenije odloči, da Tjaša Andree Prosenc ni kršila pravil in načel Kodeksa poklicne etike s tem, ko je delovala v izrecnem nasprotju s pisnimi navodili svojega klienta? Kako je to mogoče, če je bilo v prijavi jasno izpostavljeno, da je bil to le prvi v nizu kriminalnih dejanj te odvetnice, ki je svojega klienta ogoljufala in okradla?

Odvetnica je namesto pisnih navodil, da direktor družbe ostaja Federico Pignatelli, pri notarju Miru Košaku overila ponarejen zapisnik skupščine ter kot direktorja zabeležila njegovo mamo Doris Mayer. Nato pa je preveslala tudi registrsko sodišče, ki je sicer sprva opozorilo, da vpis novega zastopnika družbe ni mogoč, če ni priloženega sklepa o razrešitvi predhodnika. Pa je nato odvetnica na podlagi ročno pripisane opazke, da naj bi bil Federico razrešen, uspela z goljufijo tudi pod nadzorom države, ki naj bi zagotavljala pravno varnost, a je očitno pri tem neuspešna, ko gre za pripadnike nekdanje komunistične elite.

Komisija za etiko je svojo odločitev utemeljila s pojasnilom, da verjame navedbam odvetnice, ki je trdila, da je zgolj sledila zahtevam svojih strank. Torej je slepo verjela besedam svoje kolegice in ne pisnemu dokumentu, ki je dokazoval njeno goljufijo. Prijavitelju pri tem sploh ni prisluhnila. Namesto tega je enostavno sodelovala pri goljufiji. Ali se potem lahko čudimo, če imajo ljudje o odvetnikih tako slabo mnenje in jih vidijo kot pokvarjene pijavke, če pa njihov ceh ni sposoben počistiti nesnage v svojih vrstah?

Namesto da bi odvetnica spoštovala jasno voljo klientov, je uveljavila svojo. Zakaj? Ker je to lahko storila. Morda je predvidela, da vse skupaj zlahka izvedljivo, ker nihče od klientov ne razume slovenščine, Doris Mayer je že bila v letih in vodljiva, sinova pa v tujini in preveč zaposlena. Kdo bi sploh lahko opazil? Kdo bi jih lahko obvestil? To je edini logični zaključek glede na dejansko stanje, ki ga kažejo dokumenti.

Povsem naključno je 2012 Federicov brat Luigi Pignatelli ob obisku v Ljubljani slišal govorice, da naj bi bilo pritličje v njihovi stavbi prodano odvetničinemu sinu Gregorju Prosencu, ki je torej sodeloval pri mamini goljufiji in kraji premoženja. Sledil je hiter odziv dejanskega direktorja družbe Federica, ki je prek novega odvetnika takoj uredil stanje v sodnem registru ter namesto Doris Mayer ponovno vpisal sebe kot legitimnega direktorja. Ob tem pa je takoj obvestil Tjašo Andree Prosenc, da ji preklicuje pooblastilo ter da Doris Mayer ni več vpisana kot direktorica družbe, temveč je v registru vzpostavljeno legitimno stanje.

Odvetnica je preklic pooblastil pisno sprejela, s čimer je priznala Federicovo legitimnost pri vodenju podjetja. Torej je s tem priznala, da je ponaredila vpis v sodni register. A kako je mogel nekdo, ki naj po besedah Tjaše Andree Prosenc že od leta 1999 ne bi bil več direktor, v sodnem registru doseči spremembo zastopnika družbe? Ali se vam zdi jasno, da že ta razvoj korakov dokazuje, da se je odvetnica izneverila svojemu klientu in da je lagala komisiji zbornice? No, komisija je to dejstvo spregledala ali pa zamižala na obe očesi. Verjetno slednje.

Zakaj je Zbornica odvetnici Tjaši Andree Prosenc krila hrbet? Ali ni takšno dejanje tvegano tudi za ugled tistih odvetnikov, ki so pri tem sodelovali in so bili navedeni v prejšnjih prispevkih? Tveganje se seveda izplača le, če je korist od takega dejanja večja. Kaj je bilo v ozadju? Smo se morda znašli v primežu pregovora, da roka roko umije? Videti je, da si znotraj Zbornice med seboj pomagajo iz osebnih interesov, bodisi z vračanjem uslug, bodisi s koruptivnim delovanjem.

Pri vsem tem ostaja ključni dokaz, to je pisno pooblastilo Federica in Luigija, ki jasno določa vsebino navodil in pristojnosti odvetnice. In ta dokument je priložen čisto vsem dokumentom v tem procesu goljufije. Ta dokument je videl tako notar Miro Košak, kot uslužbenci na registrskem sodišču. Posebej sumljiv detajl je seveda ročno dopisana pripomba na obrazcu SPR – list 4: "Pignatelli Federico izbris 14.4.1999". Je pravno dopustno, da se na podlagi ročne pripombe odvetnice v register vpiše novega direktorja in da na tej podlagi ta nato prepiše nepremičnine klienta na drugo osebo, v tem primeru celo nase in na svojega sina? Ali ni to jasen dokaz goljufije?

Povzemimo zgodbo v nekaj stavkih. Odvetnica Tjaša Andree Prosenc, ki se je s starši leta 1958 vselila v stanovanje na Wolfovi ulici 1, kjer je njena družina dobila vknjiženo dosmrtno služnostno pravico z neprofitno najemnino, je desetletja pozneje, kot zastopnica Doris Mayer in podjetja Eurocapital, leta 2005 sama sebi prodala štiriinpolsobno stanovanje (131,39 m²), leta 2008 pa svojemu sinu še dva poslovna prostora (53 m² in 25,53 m²).

Pri tem pa tudi hudo podcenjene kupnine, ki jo je kar sama določila, lastniki nikoli niso prejeli. Torej je nepremičnine enostavno ukradla. Pri tem je izkoristila dejstvo, da družina ne govori slovenskega jezika in živi v tujini. Prav zato so ji v dobri veri zaupali svoje zadeve, ona pa je v njihovi boleči povojni zgodbi videla priložnost za lastne koristi. Odvetnica Tjaša Andree Prosenc si je pri tem celo drznila trditi, da je tak nakup prinesel lastnici večjo korist, kot bi jo ustvarili prihodki iz najemnin. In Zbornica je ob vsem tem sprejela njeno razlago. Bi rekli, da takšna zgodba ne more biti resnična? Pa je.

In kakšno je ključno sporočilo te zgodbe? Ko ogoljufaš in pokradeš klienta, potrpežljivo počakaj, da mine dovolj časa, da zadeva zastara. In si zmagal.

Pa je zadeva res zastarala? Saj vendar v pravu obstaja koncept revindikacije. Vprašanje je, ali lahko Tjaša Andree Prosenc in Gregor Prosenc mirno spita. Zgodba se nadaljuje. Sledi opis, kako je odvetnica svojemu klientu ukradla stanovanje in poslovna prostora.