Razvpita odvetnica in pripadnica komunistične elite Tjaša Andree Prosenc si je pred dolgimi leti zase in svojega sina od legitimnega lastnika stavbe na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani z goljufijo prisvojila stanovanje in dva poslovna prostora. S pomočjo svojih povezav v odvetniških in pravosodnih omrežjih je to izpeljala na takšen način, da edini legitimni lastnik Federico Pignatelli še vedno bije boj s sodnimi mlini. Vendar takšni primeri nikoli ne zastarajo, saj legitimnega lastnika premoženja ščiti koncept revindikacije.

A do tiste točke še pridemo. Najprej kratek povzetek zgodbe. Hčerki Emerika Mayerja sta na podlagi pričanja dvajsetih pripadnikov partizanskih družin, ki jih je ta med vojno skrival in ščitil pred okupatorjem, konec osemdesetih let uspeli rehabilitirati očeta in na tej podlagi je država vrnila družini stavbo na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani. Dediča Federico in Luigi Pignatelli sta se odločila odkupiti delež ostalih sorodnikov ter celovito urediti ta objekt, ki družini predstavlja čustveno zelo pomembno dediščino.

Ker sta tuja državljana, jima takratna zakonodaja ni omogočala, da bi od sorodnikov njihove deleže odkupila kot fizični osebi. Zato sta za ta namen leta 1993 ustanovila podjetje Eurocapital ter imenovala Federica Pignatellija za zakonitega zastopnika. Ker je bilo po takratni zakonodaji poleg zakonitega zastopnika, ki je bil tujec, nujno imenovati tudi pooblaščeno lokalno osebo, sta za prokurista imenovala Igorja Tomažiča. Odvetnico Tjašo Andree Prosenc pa sta najela za pravno svetovanje.

Pet let kasneje, to je leta 1998, sta oba brata odvetnici Tjaši Andree Prosenc s pisnima pooblastiloma, ki sta bila overjena v ZDA in v Italiji, dala zelo jasna navodila za notarsko overjenje zapisnika skupščine podjetja in za vpis statusnih sprememb v sodni register. Bistvena naloga je bila v registru ohraniti Federica Pignatellija kot edinega zastopnika ter izbrisati Igorja Tomažiča kot prokurista. Njuna odvetnica pa ju je ogoljufala in poleg tega v sodnem registru nelegitimno in nezakonito spremenila ime zakonitega zastopnika. Namesto Federica Pignatellija, ki je bil ves čas obstoja podjetja edini legitimen direktor, je v register kot zastopnico vpisala njegovo mati Doris Mayer Pignatelli. Pri tem je pomembno, da mati uradno ni imela priimka Pignatelli in da torej ni obstajal noben osebni dokument na to ime, a jo je odvetnici kljub temu uspelo v sodnem registru na nezakonit način zabeležiti pod tem imenom kot zastopnico podjetja.

Ta del zgodbe je bil že podrobno opisan. Bistveno pa je, kar je temu sledilo, ker to pojasni, zakaj je odvetnica toliko tvegala. Izjemno tveganje je namreč bilo najprej, ko je na podlagi ponarejenih listin in s pomočjo notarja Mira Košaka ponaredila zapisnik skupščine podjetja. Nato pa je tvegala še na drugem koraku, ko je nato zaobšla še vse ovire na registrskem sodišču. Tam je 7.6.1999 v register kot edino zastopnico vpisala Doris Mayer Pignatelli in na podlagi kar na roko napisane opombe iz registra izbrisala edinega legitimnega zastopnika, to je Federica Pignatellija. Pri tem ni bil priložen morebiten sklep o razrešitvi ali pa morebitna odstopna izjava Federica Pignatellija, ki je torej ves čas obstoja podjetja ostal njegov edini legitimni zastopnik.

Kot poslovnež, ki je skrbel za vrsto poslov po vsem svetu, seveda Federico Pignatelli nikoli ni niti pomislil, da bi ga njegova odvetnica navkljub vsem državnim varovalkam od notariata do sodnega registra lahko na tako pokvarjen in nezakonit način ogoljufala. Bil je prepričan, da njegova odvetnica, ki jo je drago plačeval, ves čas deluje v skladu z njegovimi navodili in skrbi za njegove interese. Odvetnica mu je seveda tudi zatrdila, da je vse postopke izvedla v skladu z dogovorom. In vsa leta je vztrajno lagala Federicu Pignatelliju in še naprej urejala papirologijo podjetja, pri tem pa ponarejala listine na podlagi nezakonite spremembe v sodnem registru.

In tudi Doris Mayer nikoli ni vedela, da je v registru zabeležena kot legitimna zastopnica podjetja. To ji sploh ni padlo na pamet. Odvetnica pa je seveda zelo dobro vedela, zakaj je izvedla to tako tvegano potezo. Tjaša Andree Prosenc je namreč poleg zadolžitev za podjetje Eurocapital in njenega direktorja Federica Pignatellija hkrati za Doris Mayer vodila tudi številne postopke denacionalizacije. In v naslednjem koraku goljufije je zlorabila prav preplet vseh teh zadolžitev, predvsem pa je zlorabila izjemno zaupanje, ki ga je vanjo vlagala Doris Mayer.

Ostarela gospa sicer ni več znala slovenskega jezika, kar so nekateri pripisovali tudi hudi travmi po grozotah, ki jih je doživela ob koncu vojne in med begom čez Alpe, ki ga je komaj preživela. Tisti dogodki so ji pustili hude posledice, kar je Tjaša Andree Prosenc zlobno izkoristila. Gospa ji je namreč povsem zaupala. Svoji klientki je odvetnica s prevaro najprej dala podpisati dokumente, na podlagi katerih je odvetnici in njenemu sinu prodala stanovanje, v katerem je ta živela. Ko je po preteku določenega časa ugotovila, da legitimni lastniki te poteze niso odkrili, pa je nadaljevala.

Ostareli Doris Mayer v vlogi fiktivne zastopnice podjetja Eurocapital je dala podpisati še pooblastilo za odvetničinega sostorilca Petra Krisperja, da odvetničinemu sinu Gregorju Prosencu proda dva poslovna prostora v pritličju stavbe. Plačilo zanju sicer nikoli ni bilo izvedeno na uradni bančni račun, temveč je Gregor Prosenc na sodišču trdil, da je Petru Krisperju plačal 400.000 EUR kar v gotovini! Vsi trije so torej v tej goljufiji delovali kot organizirana skupina, odvetničin sin pa se je na tej podlagi okoristil s poslovnima prostoroma, v katerih ima trenutno trgovino s kovčki in torbicami. Odtujitev lastnine podjetja Eurocapital pa ne more nikoli zastarati, ker temelji na ničnem vpisu nelegitimne zastopnice podjetja v sodni register.

Ker je bil vpis Doris Mayer v sodni register ničen, kar je že bilo ugotovljeno, so seveda nična tudi vsa tista dejanja, ki so jih zagrešili na podlagi te prve poteze opisane goljufije. Ničen je najprej vpis v sodni register, nično pa je tudi pooblastilo in seveda tudi kupoprodajni posel, ki je bil izpeljan na podlagi prvih ponarejenih listin, s katerimi je Tjaša Andree Prosenc začela to kriminalno zgodbo. V nobene od teh korakov namreč ni sodeloval edini legitimni zastopnik podjetja Eurocapital, to je Federico Pignatelli. In kot rečeno, take zadeve zaradi revindikacije nikoli ne zastarajo.

Zaradi močvirja slovenskega odvetništva in pravosodja se bo Federico Pignatelli moral za pravico za svojo družino sicer še naprej boriti. Vendar je Slovenija del zahodnega sveta in zato je samo vprašanje časa kdaj in s kakšnim postopkom se bo Federico kot legitimni lastnik odtujenih nepremičnin izboril za pravico svoje družine in s tem za pravico v tej zgodbi na sploh.

Federico Pignatelli zato po tem, ko je 2015 v sodnem registru izničil prvo dejanje goljufive odvetnice in vzpostavil legitimno stanje z izničenjem vpisa Doris Mayer kot zastopnice Eurocapitala, kot edini direktor, ki nikoli ni bil razrešen s tega položaja, v nadaljevanju od slovenskega pravnega sistema zahteva naslednje korake:

1. ugotovitev ničnosti pooblastila s strani nelegitimne direktorice podjetja,
2. ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe,
3. ugotovitev ničnosti vpisa nelegitimnih sprememb v zemljiško knjigo ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter
4. izročitev nepremičnine v njegovo legitimno posest.

Te zahteve so naravno nadaljevanje odpravljanja posledic goljufije po tem, ko je bil v sodnem registru odpravljeno nezakonito stanje. Seveda pa je eno pravica in pravo, drugo pa praksa slovenskega pravosodja. V prvih nekaj primerih odločanja se izogibajo neizbežnemu konceptu revindikacije in s formalnimi izgovori ovirajo iskanje pravice za družino, ki so ji že v preteklosti takratni oblastniki povzročili ogromno gorja. Nekatere niti se očitno iz tistih časov vlečejo še v današnji dan.