Ob spremljanju takšnih zgodb, kot je ta, ki jo predstavljamo na tej spletni strani, se človek vpraša, ali pri nas ljudje sploh lahko zaupajo v pravno državo in odvetnike, ki jih najamejo in drago plačajo. Res je, da na sploh živimo v času globoke krize zaupanja, ko so ena za drugo popadale vse avtoritete in se zrušili vsi moralni stebri, ki skupaj držijo moderno družbo. Zato je pomembno, da bi se na vsakem družbenem področju našli posamezniki, ki bi začeli razmišljati o moralni preobrazbi. Toda kje začeti?

Zgodba o goljufiji, ki jo je Federico Pignatelli utrpel s strani svoje odvetnice Tjaše Andree Prosenc, je le ena od številnih, ki jih lahko zasledimo. Po začetku odstiranja zgodbe na tej spletni strani, so se oglasili številni, ki so doživeli podobne krivice. Pa vendar zgodba Wolfove 1 izstopa po tem, da je iz vseh dejstev jasno, da se je zgodila goljufija. Kljub temu so številni v odvetniških in pravosodnih vrstah še vedno pripravljeni pomagati Tjaši Andree Prosenc.

In kako se je razvpita odvetnica branila v disciplinskem postopku pred Odvetniško zbornico? V prijavi so bili priloženi zelo jasni dokumenti, ki dokazujejo izneverjenje klientu. Ključen dokument je edino legitimno pisno pooblastilo odvetnici z navodili za izvedbo skupščine podjetja Eurocapital. To je edini dokument, na katerem lahko sloni odločanje o tistem izvirnem grehu, ko je na podlagi ponarejenih listin v sodni register namesto edinega legitimnega zastopnika podjetja bila vpisana njegova mati.

Odvetnica je disciplinski in etični komisiji predstavila naslednjo zgodbo. Zatrdila jim je, da je bil njen namen samo, “da se formalno stanje končno uskladi z dejanskim”. Prepričala jih je, da naj bi bila Doris Mayer ves čas prava lastnica in dejansko tudi tista, ki naj bi vodila podjetje z vsemi pooblastili in obveznostmi. Odločitev, da se v registru zabeleži ostarelo gospo namesto njenega sina, naj bi njej in notarju sporočila kar Doris Mayer. Pri tem jo je v register vpisala kot Doris Mayer Pignatelli, čeprav uradno ni imela pravice do uporabe tega priimka in torej ni obstajal dokument za osebo s tem imenom.

No, Doris Mayer je na sodišču pod prisego izjavila, da česa takega nikoli ni storila in je bila tudi sama šokirana, ko je izvedela, da jo je njena odvetnica naplahtala. Še toliko bolj je bila zgrožena, ko so ji povedali, da ji je Tjaša Andree Prosenc dajala podpisovati listine, ki niso bile povezane s postopki denacionalizacije, ki so bili edini, za katere je Doris Mayer pooblastila svojo odvetnico.

V celotni zadevi pa je ključno naslednje. Ne gre za besedo proti besedi, kar je želela prikazati Tjaša Andree Prosenc. Gre za pisne dokumente proti besedi odvetnice. Edini dokument, ki ima notarsko overjena podpisa edinih dveh uradnih in legitimnih družbenikov podjetja, to je Federica in Luigija Pignatellija, je povsem jasen. Ne obstaja en sam drug dokument, s katerim bi se brata odrekla svojemu deležu ali izrekla spremembo odločitve o tem, kdo je legitimni zastopnik podjetja. In prav tako ne obstaja noben dokument, s katerim bi Federico Pignatelli odstopil ali bil razrešen kot direktor podjetja. Torej je bil vse od ustanovitve do danes samo on edini legitimni zastopnik podjetja.

Kako je možno, da so v Odvetniški zbornici sploh sprejeli idejo, da lahko obstaja razlika med uradno dokumentacijo in dejanskim stanjem lastništva? Da bi torej na papirju bila lastnika Federico in Luigi Pignatelli, a naj bi bila po mnenju odvetnice Tjaše Andree Prosenc dejanska lastnica njuna mati. Kaj to sploh pomeni? Ali so v vrhu odvetniške organizacije mafijski odvetniki, za katere je povsem normalno, da obstajata vzporedna svetova uradnih dokumentov na eni strani in “dejanskega” stanja na drugi? Ali je bila to splošna praksa v slovenski tranziciji, ki je torej bila res povsem kriminalno obarvana, ključno vlogo pri tem pa so igrali odvetniki?

Ali so bili odvetniki, ki so sodelovali v disciplinski in etični komisiji Odvetniške zbornice res tako naivni, da so v celoti verjeli zagovoru njihove kolegice Tjaše Andree Prosenc? Zakaj sploh niso hoteli poslušati prijavitelja Federica Pignatellija? Ali jih je bilo mogoče strah pred razvpito odvetnico, ki sodi v sam vrh nekdanje komunistične elite, ta pa ima še vedno glavno besedo v slovenskem pravosodju?

Ali pa je enostavno tako, da vrana vrani ne izkljuje oči in drug drugemu čuvajo hrbet, ker je veliko njih umazanih in nikoli ne vedo, kdaj bo prišla vrsta na njih? Kakšen smisel potem sploh imajo pri nas cehovske organizacije, ki v razvitih zahodnih državah zelo skrbijo za ugled svojega poklica, saj se zavedajo, kako pomembno je zaupanje?

Človek bi res pomislil, da je v slovenskem odvetništvu precej gnilobe, korupcije in nesposobnosti, ko spremlja takšne zgodbe. Kdo je tisti, ki bo začel dolg postopek moralnega očiščenja slovenskega odvetništva? To bi bil prvi pomemben korak za vrnitev zaupanja v pravno državo.